Izhod google.com

Izjave za javnost / 10. februarja 2022

Ne sprašujmo se, česa žrtev ni naredila, vprašajmo se, kaj bi lahko še naredili, da bi jo bolje zaščitili!

Še en femicid, še en umor ženske zaradi intimnopartnerskega nasilja

Beremo, da naj bi bil moški, ki je umoril svojo partnerko včeraj nekje blizu Sevnice, precej »ljubosumen«. Ponovno se oglašamo s pojasnilom, kot že tolikokrat za vse tiste, ki na tak način opisujete intimnopartnerske umore. Ljubosumje samo po sebi ne vodi v takšna dejanja, ampak v takšna dejanja vodi nasilje, ki je bilo praviloma prisotno že dolga leta in pa posestniška drža nad partnerko. In tudi v tej tragediji naj bi bilo tako. Lahko da je znotraj tega prisotno tudi »morbidno«, torej tisto ekstremno, patološko ljubosumje (čeprav se tudi takšnim opisom raje izogibamo), ki pa praviloma nima ničesar opraviti s kakršnimikoli strahovi pred izgubo ljubljene osebe, saj o ljubezni v takšnih zgodbah sploh ne moremo govoriti. Romantične in zgrešene predstave o »kriminalni ljubezni«, »umorov iz strasti« in podobno v realnosti ne obstajajo, ampak obstajajo femicidi, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja, ki se žal premnogokrat zaključijo tudi tragično.

Uporaba izrazov, ki naš fokus odmikajo od te realnosti, od realnosti nasilja, pa odmikajo fokus od realnega problema in minimalizirajo resnost tovrstnih zločinov.

V Sloveniji v povprečju beležimo nekje med 5 do 7 femicidov letno, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja ali nasilja v družini. Tako smo npr. v letu 2019 zabeležili 4 takšne primere, v letu 2020 smo jih zabeležili 7, v letu 2021 pa 8. Kaj nam to pove? Mnenja smo, da takšne številke govorijo o nečem zelo konkretnem. In sicer, da kljub pomembnim premikom in doseženim mejnikom na področju obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami, še vedno na področju preventive nekaj delamo precej narobe. Predstavljena statistika je namreč vse prej kot spodbudna. Lahko bi rekli zelo zaskrbljujoča, saj nam kaže, da so številke ali konstantne ali se v določenih letih povečajo, upadajo pa ne.

Iz informacij, ki jih lahko beremo v medijih, je mogoče razbrati, da naj bi pristojne institucije (policija in CSD) pri družini večkrat intervenirali zaradi nasilja. Težko v konkretnem primeru komentiramo intervencije, saj na voljo še ni dovolj podatkov, da bi lahko z zanesljivostjo podali oceno, kako so pristojne institucije ukrepale in ali je bilo v postopkih in ob intervencijah izpeljano vse potrebno in na ustrezen način.

Zato, da bi lahko targetirali, kaj konkretno se je dogajalo v dani situaciji in v danem primeru, kaj vse je šlo narobe, da se je nasilje prelevilo v svojo najhujšo obliko, v stanje nepovratka, bi morali vsak primer posebej temeljito proučiti. Iz raziskave, ki je pod drobnogled vzela več kot 50 takšnih primerov, ki so se v Sloveniji zgodili od leta 2000 do leta 2020, pa se pokažejo naslednji pomembni elementi. Prvič to, da se večina, skoraj 2/3 teh primerov zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen policiji in žrtev ni iskala strokovne pomoči. To pomeni, da moramo še veliko delati na ozaveščanju o pomenu prijave nasilja in opolnomočenju žrtev nasilja, da si bodo upale spregovoriti in prijaviti nasilje.

V 1/3 primerov, kar je relativno veliko, pa beležimo dogodke, kot je primer iz Sevnice, kjer so prijave bile podane in so strokovne službe intervenirale. In zakaj se je kljub temu zgodi najhuje – to je naše ključno vprašanje? Analiza primerov je pokazala, da je pri tem ključno troje. Nemalokrat se izkaže, da je na institucijah še vedno pogosto prisotno podcenjevanje tveganja za najhujše nasilje in tako le-te ne ukrepajo dovolj odločno zoper povzročitelja nasilja. Po prijavi žrtev nemalokrat ostane s povzročiteljem nasilja na istem domu, če temu ni bila izrečena prepoved približevanja ali pripor, in težko je pričakovati, da si bo žrtev upala še kakšen konkretnejši korak v smeri prekinitve nasilnega odnosa. Sočasno pa opažamo, da žrtve ob prijavi nasilja pogosto nimajo zadostne podpore v svojem najožjem družinskem in socialnem krogu. Da je toleranca do nasilja še vedno precej visoka, in da po prijavi velikokrat ostanejo same, kar jim odvzame moč za nadaljnje korake. Zavedati se namreč moramo, da vsaka prijava za žrtev praviloma pomeni stres in negotovost, poveča občutke strahu in nemoči, saj se žrtve praviloma bojijo formalnih postopkov in v teh procesih potrebujejo veliko tako socialne, čustvene kot tudi finančne podpore. Veliko žrtev nasilja tudi ne ve, da bi se lahko za takšno pomoč zatekle na nevladne organizacije, saj so o tem premalo poučene. Zato je podpora domačega okolja ob tem lahko ključna. Kot pomemben element pa opažamo tudi še vedno precej pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, saj se praviloma z njimi na sistematičen in strokoven način le redko kdo ukvarja. Izjemno pomembne aktivnosti na tem področju izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo, a to še zdaleč ni dovolj. Delo s povzročitelji nasilja takoj po intervencijah, njihova strokovna obravnava skozi, katero bi poskušali prepoznati njihove vzgibe in maščevalno naravnanost do partnerke, prepoznavanje česa so lahko sposobni, reden in bolj sistematičen nadzor ob izrečenih prepovedih približevanja in hujših izbruhih nasilja, vse to je tisto, kar bi moralo biti del preventive, pa praviloma še vedno ni.

Kaj se dogaja v njihovih glavah, je izjemno težko reči in je to verjetno tudi nemogoče ugotoviti, a dejstvo je, da so študije pokazale, da gre z moške, ki gojijo visoko stopnjo tolerance do nasilja, so praviloma nezadovoljni sami seboj in svojim družbenim položajem, svoj nivo frustracij pa kanalizirajo preko uporabe nasilja nad šibkejšimi od sebe, in to praviloma izključno znotraj domačega okolja, najpogosteje nad partnerko. Gojijo tudi močna konzervativna in patriarhalna prepričanja in partnerko razumejo kot lastnino, s katero lahko počnejo kar želijo in zahtevajo njeno popolno podreditev. Pridružujejo si tudi pravico do ultimativnega discipliniranja in zdi se, da takšna dejanja razumejo kot nekaj, kar se je »pač« moralo zgoditi, nekaj, do česar so bili primorani, kar sovpada z njihovimi vrednostnimi orientacijami in prepričanji. Sami za okolico in širšo družbo tudi praviloma niso nevarni. In od tod tudi ta gesta, da se velika večina teh morilcev po izvršenem kaznivem dejanju samostojno preda organom pregona. Zelo značilno je, da se bodisi sami odpravijo na policijo ali pa policijo (ali koga drugega) pokličejo in dejanje priznajo.

Ob koncu naj še enkrat poudarimo, da gre za dejanja, ki jih vodi nasilje in posestniška drža nad partnerko, ki je bilo praviloma prisotno že dolga leta. In tudi v tem primeru je bilo tako. Velikokrat takšni povzročitelji svoje dejanje tudi napovedo, s predhodnimi grožnjami. Prepričane smo, da bi, z ustreznim preventivnim delom, veliko večino takšnih dogodkov lahko tudi preprečili. Zato lahko rečemo, da ob vsakem takem dogodku vsakokrat na novo na izpitu pademo čisto vsi, družba kot celota, ki je nekaj vedela, a se je raje obrnila stran, dokler ni bilo prepozno.

V primerih nasilja v družini je država tista, ki mora poseči v prekinitev nasilja, posebej, če se ugotovi, da žrtev tega ne zmore, ne želi ali ne prepozna lastne visoke ogroženosti. Pomembno je, da ogroženost prepoznamo mi, ki nismo v krogu nasilja in še posebej pozorni moramo biti takrat, ko je žrtev pasivna in ne zmore korakov iz nasilja, saj je nasilje postalo normalni del vsakdana in ne vidi izhoda. V primerih, ko so udeleženi otroci, je potreba po zaščiti še toliko večja. Umik povzročitelja, zaščita in podpora žrtvam, kontinuirana podpora, da zdržijo v prekinitvi odnosa. Ne sprašujmo se, česa žrtev ni naredila, vprašajmo se, kaj bi lahko še naredili, da bi jo bolje zaščitili!

Dr. Jasna Podreka za Društvo SOS telefon