Izjava Društva SOS telefon ob ponovnem intimnopartnerskem umoru v Sloveniji

Ne mine mesec, da ne bi ponovno prišlo do intimnopartnerskega umora – umora ženske s strani njenega (nekdanjega) partnerja. Bomo res še naprej samo nemočno opazovali nasilje nad ženskami, ali bo vsak prevzel svojo osebno odgovornost, kaj lahko stori, da skupaj naredimo vse, da jih preprečimo?

S 1. 1. 2021 smo v Društvu SOS telefon pričeli s 24 urno linijo za žrtve nasilja. Število klicev se je v zadnjih dveh mesecih podvojilo. Tudi sicer so se potrebe po storitvah v naših programih v zadnjem letu precej povečale. Razlog pripisujemo izolaciji in razmeram med štirimi zidovi, ki so se zaradi zdravstvene, socialne in ekonomske krize na področju nasilja nad ženskami in nad otroki poslabšale. Oboji, ki so največkrat žrtve nasilja v družini, sedaj še težje pokličejo na pomoč, počutijo se še bolj ujeti in njihove težave so še bolj kompleksne kot pred epidemijo.

Na nas se obračajo žrtve, ki doživljajo psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje, žal pa nemalokrat opažamo, da se ob iskanju pomoči na institucijah srečajo z odzivom, v katerem je nasilje minimalizirano, poimenovano konflikt ali nesoglasja in na ta način ni vzeto dovolj resno – predvsem pa ne obravnavano kot nasilje.

Vse prevečkrat od žrtev slišimo Izjavo, ki jo slišijo na institucijah, da morajo komunicirati z nekdanjim (nasilnim) partnerjem, da se morajo one potruditi, da bo komunikacija stekla, ker on tega pač ne zmore, da se je potrebno dogovarjati glede nadaljevanja starševstva po razvezi… Pri tem ne upoštevajo, da govorimo o žrtvi dolgoletnega nasilja, ki je uporabila že vse strategije prilagajanja in preživetja, ki jih zmore in pozna, da bi v odnosu in kasneje ob odhodu (nemalokrat pobegu) iz nasilja, preživela.

Opažamo, da je tudi med strokovnimi delavci in delavkami še vedno zelo zakoreninjeno prepričanje, da sta za »konflikt potrebna dva« in da na institucijah posledično ne prepoznajo nasilja, saj ga vidijo le kot konflikt. Slednji predpostavlja enakomerno razporeditev moči med dvema stranema, pri nasilju pa je nekdo vedno v šibkejšem in podrejenem položaju, pa čeprav se to morda na prvi pogled ne vidi.

Najnevarnejše obdobje za žrtve je, ko se odločijo za odhod od povzročiteljev nasilja. Ko pogledamo primere iz preteklega in letošnjega leta, to samo potrjujejo. Žrtve so v največji nevarnosti, ko povzročitelja nasilja seznanijo ali pa le-ta sam ugotovi, da ga bodo zapustile. Prepogosto pa so grožnje povzročiteljev podcenjene. Institucije so dolžne razmišljati in ukrepati tako, da bodo kar v največji meri zaščitile žrtve. Le-te same včasih ne prepoznajo visoke rizičnosti odnosa, v katerem živijo. Zato morajo tisti, ki delujejo na področju nasilja v družini, te nevarnosti znati prepoznati in uporabiti vse možne mehanizme za zaščito žrtve. Pred tem pa morajo strokovne delavke in delavci znati prepoznati nasilje.

Pogosta realna slika ženske, ki doživlja nasilje s strani svojega partnerja, je, da ima njen partner pod popolnim nadzorom njeno življenje, žrtev se ga boji; racionalno se zaveda, da doživlja nasilje, z njenimi čustvi pa on še vedno z lahkoto manipulira. Žrtev tako nemalokrat ščiti povzročitelja, racionalizira njegova vedenja in poskuša narediti vse, da bi se na čim boljši možni način dogovorila o mirnem razhodu, glede stikov z otroki, delitve premoženja… Nedopustno je, da morajo žrtve nasilja na družinskem sodišču poslušati, kako morajo poskrbeti za izvajanje stikov, da se morajo z njim dogovarjati, da če ne bosta komunicirala kot starša, jima bodo odvzeli otroke, da je ona kot mama dolžna pripraviti otroke na stik (otroci pa jočejo in nočejo k očetu zaradi preživetega nasilja). V prvi vrsti je pogosto tako povzročitelj nasilja in njegove očetovske pravice, ženska, ki je ob njem doživljala nasilje, pa je popolnoma nevidna in nepomembna – in, kar je najhuje, videna kot problematična.

Ocenjujemo, da je pri prepoznavanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v zadnjem letu – in že pred tem, prišlo do poslabšanja glede prepoznavanja nasilja s strani institucij ter posledično ustreznega odzivanja za čim večjo zaščito žrtev. Vse prepogosto o nasilju niti ne vprašajo, ali tega ne znajo ali se temu izogibajo. Če se žrtvam nasilja odpre prostor, da bi lahko povedale, kaj se jim dogaja, se bodo lažje odprle. Morajo pa se počutiti varne in podprte.

Odgovori na institucijah v smislu, nič se ne da, potrpite, situacija je za oba težka, otroci potrebujejo očeta, kaj pa boste brez njega, žrtvam odvzemajo moč, povečuje se nezaupanje v njihove občutke, daje se jim občutek, da so same »nore« in da se tako ali tako ne bodo nikoli rešile iz kroga nasilja. Postopki na sodiščih trajajo predolgo, žrtvam se vsakokrat znova odvzema prepotrebna moč za nadaljevanje življenja, ogromno je skrbi, da se povzročitelju nasilja ne bi naredila krivica, dvomov v žrtvino pripoved. Stiki z otroki, čeprav so nemalokrat samo sredstvo manipulacije za dostop do nekdanje partnerke, se postavljajo na prvo mesto, ne glede na to, kakšen oče je povzročitelj nasilja dejansko.

V zadnjem času so se opogumile žrtve spolnega nasilja in nadlegovanja in tudi one so deležne prelaganja krivde nanje, iskanja razlogov, kaj so naredile narobe, kakšne znake so dajale, da si je povzročitelj dovolil spolno nadlegovati žrtev. Mnogi ne morejo verjeti, da je spolno nasilje in spolno nadlegovanje tako zelo prisotno, lažje je verjeti, da si je žrtev zgodbo izmislila, kot da bi se poglobili v to, da živimo v družbi, ki spolno in druge oblike nasilja nad ženskami med drugim generira s sovražnim govorom proti ženskam in obsojanjem žrtev za preživeto nasilje.

Dovolj je nasilja nad ženskami!
Ženske v partnerskih odnosih ne umirajo zaradi nesoglasij v partnerskem odnosu.
Umirajo zaradi nasilja s strani (nekdanjih) partnerjev, ki se stopnjuje.
Lahko tudi do umora. S pravočasnim ukrepanjem ga lahko preprečimo!

Za Društvo SOS telefon
Maja Plaz, predsednica

Izjava Društva SOS ob ponovnem intimnopartnerskem umoru v Sloveniji

SOS TELEFON

DOŽIVLJATE NASILJE?
OPAŽATE NASILJE?
POTREBUJETE POMOČ?

SOS TELEFON je namenjen žrtvam nasilja v družini, partnerskih, sorodstvenih in drugih medosebnih odnosov, ki potrebujejo svetovanje in informacije o nasilju, oblikah pomoči, pravicah ter pristojnostih in pooblastilih institucij.

Svetovalni, zaupni in informativni pogovor s strokovno usposobljenimi svetovalkami.

Klic na SOS telefon je brezplačen.

Zadnji prispevki