Izhod google.com

Izjave za javnost / 10. avgusta 2020

Sovražni govor proti ženskam

Pravice in priborjene pozicije žensk so odraz nenehnega, stoletja dolgega boja žensk za enakopravnost, ki omogoča emancipacijo iz okov tradicionalnih vlog žensk in ženskam nudi možnosti vključevanja v več sfer tako javnega kot zasebnega življenja. Emancipacija žensk omogoča in hkrati tudi predstavlja emancipacijo moških iz rigidnih, tradicionalnih vlog, ki jim onemogočajo polnejše, bolj vključujoče življenje. Zaradi teh prizadevanj se danes tudi moški lahko vključujejo v zasebno življenje kot skrbniki, negovalci, zavzemajoči očetje, ki spoštujejo svojo partnerico in otroke in ne rešujejo konfliktov z nasiljem, temveč s pogovori, ki podpirajo izobraževanje in kariero ženske in prevzemajo vloge, ki jih v preteklosti niso mogli. Tudi to je svoboda, ki so jo moškim omogočili ženski boji. Priborjene pravice nikoli niso samoumevne, nikdar niso neodtujljive in zahtevajo nenehno ubranitev, prizadevanje za njihovo ohranitev kot tudi zavzemanje za nove ter udejanjanje že pridobljenih pravic.

 

Čas krize, kot je globalna ekonomska –  epidemološka kriza, kateri smo trenutno priča, je čas, ko se kot družba zaradi nastalih negotovosti in strahov pričnemo obračati h konzervativnemu, tradicionalnemu, »dobremu staremu«. Zaradi teh razlogov smo v času kriz priče porastu zatekanja k družini, ki naj bi reševala naše frustracije, kar se pogosto odraža v obliki različnih vrst nasilja, tako fizičnega, psihičnega, spolnega, ekonomskega – posebej nad ženskami in nad otroki. V času kriz smo priče retradicionalizaciji, zatekanju k tradiciji, ki nam je poznana in varna, ki naj bi nas reševala iz negotovosti krize, posledično smo priče repatriarhalizaciji, ko zaradi razmerij moči, v še vedno zelo patriarhalni družbi, moški svojo prevlado izražajo nad ženskami in nad otroki, ker je to način, kako ublažiti lastne občutke negotovosti in nemoči v času krize. Pogled na vračanje tradicionalnega, patriarhalnega in konzervativnega moramo razumeti v okviru razmerij moči. kot tudi ekonomskega reda, ki ne nudi prehoda k bolj solidarnostnim in vključujočim načinom, temveč svoje koristi in profite obračunava ravno v tovrstnih razmerah.

 

Porast nasilja v družini, vsevrstnih napadov proti ženskam in porast sovražnega govora moramo gledati znotraj teh strukturnih razmerij in jih razumeti ne zgolj kot odraz nestrpnosti in diskriminacije, temveč kot sistematične napade na ženske – ravno zaradi tega, ker so ženske. Čeprav gre za strukturni problem, je vsakokrat stvar vsakega posameznika_ce, da se odloči, kako bo v vsaki posamični situaciji ravnal_a oziroma ne bo ravnal_a, v čemer je njegova/njena svoboda in odgovornost. Nasilje in sovražni govor proti ženskam je izbira. Podpiranje sovražnega govora je izbira in večja kot je naša družbena moč in prepoznavnost, večja je naša odgovornost, ko izražamo sovražna stališča do katerekoli družbene skupine.

 

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja