Izhod google.com

Izjave za javnost / 9. maja 2022

Še en femicid, ki ga nismo preprečili!

Slovenija se ponovno sooča s femicidom. Moški je na Koroškem vzel življenje svoji partnerki, do katere je imel izrečen ukrep prepovedi približevanja. Ni potrebno dodatno pojasnjevati, da je šlo še za en primer intimnopartnerskega nasilja, ki se je, kljub posredovanju institucij, končal tragično. Slovenija v povprečju beleži med 5 in 7 takšnih umorov letno, intimnopartnerski umori oz. femicidi pa so najpogostejši razlog za nasilne in prezgodnje smrti žensk pri nas. Če k tem številkam dodamo še tako imenovane kolateralne žrtve, kamor prištevamo osebe, ki so nemalokrat umorjene poleg partnerke – in pa tudi otroke, ki ob takšni tragediji, ne samo, da ostanejo brez obeh staršev, ampak ostanejo zaznamovani za celotno življenje, lahko vidimo, da so razsežnosti tega problema še veliko veliko večje.

Skoraj dve tretjini takšnih umorov se zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen in se nasilje ni obravnavalo v okviru institucij. Kar pomeni, da na področju ozaveščanja in senzibilizacije očitno ne storimo dovolj. Sočasno pa skrbi dejstvo, da se v približno eni tretjini primerov intimnopartnerski femicid zgodi tudi tam, kjer je bil povzročitelj prijavljen, kjer so postopki tekli in kjer so bile zoper povzročitelja izrečene tudi že določene sankcije – kot je ukrep prepovedi približevanja ali denarna kazen. In ravno tu se upravičeno postavi vprašanje, kaj je šlo narobe, da se je kljub prijavi zgodilo najhuje. Težko krivimo zakonodajo, saj je slovenska zakonodaja na tem področju relativno dobra in pristojnim organom nudi relativno dober okvir ukrepanja in zaščite žrtve. Seveda pa to ne pomeni, da zakonodajne izboljšave niso potrebne. Vsekakor so, a bolj kot to, je potrebno pogledati, kaj je bilo ob vsakem takšnem dogodku storjeno in kaj ne, ter ugotoviti, kaj so tista siva polja pri preventivnem delu in delu na terenu, zaradi katerih v Sloveniji beležimo statistiko femicida, ki je vse prej kot spodbudna, lahko bi rekli celo zaskrbljujoča.

V poglobljeni študiji intimnopartnerskega femicida v Sloveniji se v primerih, ko je bil povzročitelj prijavljen in mu je bil izrečen kateri od ukrepov, kot ključno pokaže zlasti v celoti pomanjkljiv ali nezadosten nadzor povzročitelja po prijavi in izrečenih prepovedih približevanja, pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, v celoti odsotna obravnava povzročitelja in ocena njegove osebnosti in maščevalne naravnanosti ter nesodelovanje in povzročitelja z institucijami.

Opažamo tudi, da se organi pregona v primerih nasilja v družini izjemno redko odločijo za bolj stroge ukrepe, kot je npr. pripor. Tudi ko je žrtev v varni hiši, to še ne pomeni, da ni potreben izrek prepovedi približevanja ali celo pridržanje, saj povzročitelji pogosto žrtve iščejo tudi na tajnih lokacijah. Smiselno bi bilo razmišljati o uporabi zapestnic za sledenje v primerih, ko je povzročitelju izrečen ukrep prepovedi približevanja. Kljub zakonodajnim možnostim, je praksa še vedno takšna, da se umika žrtev nasilja z otroki.

Ob vsakem takšnem dogodku mora biti jasno, da kot družba in kot država še nismo naredili dovolj na področju preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Na področju preventive se namreč še vedno kažejo siva polja, zlasti glede obravnave povzročiteljev nasilja, ki jih bomo morali bolj aktivno in bolj sistematično nasloviti. Zato apeliramo, da brez sistemske podpore države in državnih institucij, večjega finančnega vložka na področje preventive in senzibilizacije zoper femicid in nasilje nad ženskami ter prevzemanje odgovornosti za storjene napake, smo vsi tisti, ki se s tem ukvarjamo, nemočni.

V primeru, da nasilje povzročate, se obrnite na Društvo za nenasilno komunikacijo. V primeru, da nasilje doživljate, pokličite na brezplačni zaupni SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja (080 11 55). Dosegljivi smo 24 ur na dan vse dni v letu, tudi v tujih jezikih, mogoč je tudi posvet s kriminalistko in pravnico.

Za Društvo SOS telefon, dr. Jasna Podreka