Izjave za javnost / 14. oktobra 2022

Maja Plaz: Naj 33 let prizadevanj na področju nasilja nad ženskami in otroki govori samo zase

Govor predsednice Društva SOS telefon Maje Plaz ob 33. obletnici SOS telefona in 25. obletnici prvega nevladnega zatočišča za ženske in otroke – žrtve nasilja.

“Spoštovane SOS-ovke, prostovoljke, članice, prijateljice in prijatelji, vsi, ki nas na takšen ali drugačen način podpirate in nas imate iz različnih razlogov radi.

Naj 33 let prizadevanj na področju nasilja nad ženskami in nad otroki govori samo zase.

Danes ste tukaj tiste in tisti, ki nas poznate, z nami sodelujete, soustvarjate, delite, se z nami posvetujete in povezujete. Nam dajete moč, da nadaljujemo, da imamo priložnost in možnost. Verjamem, da je z nami danes tudi katera, ki nam je poklonila zaupanje, da ji pomagamo.

Vse je tukaj in zdaj. Preteklost, sedanjost in prihodnost. Brez bork iz leta 1989 danes ne bi bilo te organizacije. Brez tistih, ki smo njihovo delo nadaljevale, tudi ne.

In še kako so pomembne tiste in tisti, ki prihajajo – da se ne uspavamo, da nadaljujemo z novimi idejami in elanom – v časih, ki so vse prej kot prijazni in v katerih so že dolgo na pohodu sile, ki razdirajo, vnašajo nestrpnost, ki diskriminirajo in namesto združevanja ponujajo rešitve, da če se nekoga znebimo ali ga spregledamo, bomo sami lažje živeli.

Me pa vztrajamo in se ne pustimo motiti, ker vemo, da nismo same in ker vemo, da se borimo in si prizadevamo za pravo stvar.

25 let od ustanovitve prve nevladne varne hiše v Sloveniji. Skoraj 30 let, odkar so nekdanje kolegice prepričevale tedanje odločevalce in odločevalke, da NE držijo rezultati anket, izvedenih na centrih za socialno delo, da nasilja v družini pri nas ni. Vedele so, da je realnost precej drugačna. In so šle. Od vrat do vrat, tudi do sosedov, ki jih je bilo treba prepričati, da je pomembno, da dovolijo, da se hišo umesti v urbano naselje, kjer bo najbolje skrita, pa čeprav vsem na očeh. Vedele so, da samo telefon ni dovolj. Potrebni so bili zidovi, kjer je prostor za jok, jezo, razočaranje, nemoč in varnost, pa tudi za smeh in veselje.

Skozi leta smo speljale ogromno projektov in zamisli, vse z namenom, da se čim bolj približamo potrebam žrtev.

In končno smo lansko leto realizirale 30 let staro idejo o 24 urni SOS liniji. In jo oplemenitile  s svetovanji v več tujih jezikih. Da bi se čim bolj približale tistim, ki zaradi jezikovnih in drugih barier ne dobijo vseh potrebnih informacij o možnostih, ki jih imajo, kadar doživljajo nasilje. Tu je prostor za naslavljanje potreb še zelo velik.

Živeti brez nasilja je pravica, ne privilegij.

Živeti svobodno, brez strahu, da nam bo nekdo narekoval, kaj smemo in česa ne storiti z lastnim telesom, brez strahu, da nas bodo otipavali, ko tega ne želimo, brez strahu, da nam bodo ob iskanju zaposlitve, zato, ker smo ženske, dali v podpis pod mizo dokument, da ne zanosimo.

S pravico, da prejmemo ob koncu meseca enako plačo kot jo prejme moški kolega za enako delo, s pravico, da je naš osebni izraz naš izbrani in legitimen, pravico, da ko stopimo v domačo kuhinjo, nas ne pričakajo psovke in poniževanje…

Pravico imamo imeti svoj glas in ga dati tistim, ki ga nimajo. Slednje smo si vzele kot dolžnost.

Morda nismo vedno dovolj glasne, smo pa vsekakor vztrajne.

Danes je priložnost, da za urico pozabimo na svet okoli nas, da končno enkrat ne hitimo, ampak samo smo. Kakšno rečemo, se družimo, ob koncu nekaj pojemo in popijemo. Ker enkrat tega časa ne bo več.

Pred nekaj meseci smo po dolgotrajni bolezni izgubile sodelavko. Poslovila se je na tako dostojanstven način, kot ga še nobena od nas ni doživela. Odšla je pomirjena z drugimi in s sabo.

Odločila se je, da bo ona nadzorovala tisti del, ki ga lahko. Kako oditi.

Vem, da je danes z nami, verjela je v to, da ni konec, ko je po nekih merilih konec.

Ta izkušnja nas lahko mnogo nauči. Ker so okoliščine tiste, na katere nimamo vpliva, vendar se znotraj njih lahko postavimo na stran, ki jo prepoznamo kot pravo za nas, naša prepričanja, ideale, če hočete. Takrat tudi delo ni samo služba, ampak način življenja.

Zato še posebej velika hvala mojim sodelavkam. Dela nikoli ne zmanjka, količina se nenehno povečuje, potreb je vse več, pritiskov tudi.

In ni lahko vztrajati v temi nasilja desetletja. Na srečo prihajajo nove, sveže delovne sile, ki nas cukajo iz raznih con udobja naprej in naprej.”