Izhod google.com

Izjave za javnost / 26. avgusta 2020

Generiranje nasilja nad ženskami – odgovornost medijev in javne besede

Stereotipne podobe moškosti in ženskosti v naši družbi so še vedno zelo prisotne. Kaj je moška in kaj ženska vloga se močno reproducira skozi vsakodnevne medijske vsebine, ki s seksističnimi stereotipi razdeljujejo moške na tiste, ki se identificirajo z nasiljem, prevlado, močjo, ženske pa so predstavljene kot čustvene, ranljive, občutljive, odvisne od svojih partnerjev, njihovega razpoloženja in premoženja. Predstavljene so kot seksualni objekti in kot take na razpolago moškim za spolne užitke kjerkoli in kadarkoli – brez njihovega soglasja.

Internet predstavlja široko okolje, kjer je doma nasilje nad ženskami. Informacije o tem, kako posiliti, spolno zlorabiti, pretepsti, učinkovito psihično ustrahovati žensko znotraj intimnopartnerskega odnosa, celo, kako jo ubiti, so prosto dostopne. Da ne govorimo o spolni zlorabi otrok, glede katere obstajajo celo priročniki za storilce.

Poniževalen odnos do žensk je vseprisoten. Ženske so v nesorazmerno večjem deležu žrtve nasilja v intimnopartnerskih odnosih zato, ker so ženske, torej zaradi svojega spola. Nasilje nad ženskami je vpeto v družbeno strukturo in se v družbi generira na dnevni osnovi. Kako? Med drugim v veliki meri skozi zapise »družbenih avtoritet«, ki na poniževalen način govorijo o vlogi žensk v družbi. Pa naj bo to intervju, sporočilo na družabnem omrežju ali kak drug zapis, ki doseže širšo javnost.

Zavedati bi se morali, da z žaljivimi, sovražnimi, obtožujočimi prispevki o ženskah, spodbujamo nasilje proti njim in ga opravičujemo. Moški, ki se do žensk vedejo nasilno, bodo v tovrstnih zapisih našli opravičilo za nadaljnje nasilje nad njimi. Ženske, ki ga doživljajo, bodo še naprej verjele, da si ga zaslužijo in da poti iz njega ni. Okolica, ki bi morala reagirati, bo dobila sporočilo, da je nasilje v redu in da ni potrebno opozarjati nanj.

Komu koristijo zapisi v smislu, da si je ženska nasilje zaslužila? Da je »že morala narediti nekaj tako hudo narobe ali je bilo z njo nekaj tako hudo narobe«, da jo je partner poskušal ubiti ali pa jo je celo ubil. Komu koristijo prepričanja, da so za nasilje, ki ga doživijo, krive žrtve? Povzročiteljem vsekakor. Tistim, ki jim ni všeč, da imamo ženske enake pravice kot moški – vsekakor. Tistim, ki bi želeli vrniti čas nazaj, v strog patriarhat in tradicionalno družinsko okolje, vsekakor. In ko se vprašamo, zakaj žrtve ostajajo v odnosih s povzročitelji, se vprašajmo, kakšna sporočila jim dajemo in kako varno okolje za izhod iz nasilja ponujamo.

Sporočila so lahko zelo sofisticirana, ali pa zelo jasna. V vsakem primeru bo žrtev, »natrenirana«, da prepozna grožnjo, ko jih bere, prepoznala, da je bolje molčati kot poiskati pomoč. V zadnjih letih se tovrstna sporočila, namesto da bi se manjšala, množijo. In to s strani oseb, ki veljajo za neke vrste avtoritete, ki imajo družbeno moč in ki imajo zato še  toliko večjo odgovornost.

Nasilje nad ženskami je resen družbeni problem, ki povsod v svetu v nesorazmerno večji meri prizadene ženske – ker so ženske. Naj bo komu všeč ali ne, ravno feminizem je postavil temelje za preprečevanje nasilja nad ženskami. Naslovil je najbolj boleče in najbolj skrito – nasilje v družini.

Odgovorni smo, kako javno komuniciramo. In odgovorni smo, ko odobrimo članek, intervju, zapis, novico, kjer je zapisano mnenje, usmerjeno proti ženskam, njihovi pravici, da živijo v miru, brez nasilja. S tem, ko nek medij daje prostor mnenjem, ki so ženskosovražna, ki napeljujejo k obtoževanju žrtev za preživeto nasilje, k iskanju krivde za nasilje na njihovi strani, relativizirajo odgovornost storilca – daje moč in legitimnost tistim, ki nasilje nad ženskami zagovarjajo. Revija Ona, kot najbolj brana ženska revija, bi se tega morala še posebej zavedati. Kajti s tem generiramo novo in novo nasilje proti ženskam.

Ne čudimo se, da žrtve ne spregovorijo. Ustvarimo okolje, da bodo to zmogle. In če pričakujemo to od vsake posameznice in vsakega posameznika, to toliko bolj pričakujemo od odgovornih oseb v medijskem prostoru – da torej z vso odgovornostjo pretehtajo objavljanje pozivov, da je treba ženske vzgajati s trdo roko in jim pokazati, kje je njihovo mesto. Kajti njihovo mesto je vse prevečkrat – zaradi dolgoletnega nasilja in na koncu umora – na pokopališču.

 

Maja Plaz, predsednica Društva SOS telefon

 

Celotno besedilo izjave za javnost (pdf)