Izhod google.com

SOS in mediji / 23. januarja 2020

Umor v Grosupljem

Slovenijo je v ponedeljek ponovno pretresla novica o okrutnem umoru 27 letne ženske, ki je bila visoko noseča. Čeprav so informacije o danem primeru še skope, je iz neuradnih informacij mogoče razbrati, da je kaznivo dejanje povzročil 44 letni moški, s katerim naj bi pred časom bila v intimnem razmerju. Kot poročajo nekateri mediji, je povzročitelj, ki je kmalu po kaznivem dejanju storil samomor, žrtev dlje časa zalezoval in ji grozil. Po izjavah žrtvinega očeta, ga žrtev, kljub opozorilom bližnjih, ni želela prijaviti policiji, da mu ne bi povzročila dodatnih težav. Če drži, da je šlo za nekdanja partnerja, je umor posledica intimnopartnerskega nasilja. Ob takih dogodkih vedno znova želimo opozoriti, kako nevarni so lahko moški, ki za dosego svojih ciljev v bližnjih odnosih uporabljajo nasilje. Namreč nikakor ne gre spregledati statistike, ki kaže, da v Sloveniji skoraj polovico vseh ubojev/umorov ter poskusov umora/uboja žensk povzročijo njihovi bivši ali aktualni intimni/zakonski partnerji.

Raziskave nesporno potrjujejo, da imamo ob takšnih dogodkih praviloma opraviti s kontekstom predhodnega intimnopartnerskega nasilja in posestniško držo povzročitelja. Gre za moške, ki svoje partnerke razumejo kot lastnino in kot nekaj, kar jim neizpodbitno pripada. Zato se tudi s prekinitvijo razmerja takšni moški praviloma ne želijo sprijazniti in nasilje tudi po razhodu nadaljujejo v obliki zalezovanja, s ciljem ponovne pridobitve partnerke. Pri tem pa naj opozorimo, da motiv, ki jih vodi k ponovni pridobitvi partnerke, ni ljubezen, temveč občutek lastninjenja partnerke, povezan s konzervativnim dojemanjem moških in ženskih vlog v odnosu, kjer moški sebe dojemajo kot absolutno superiorne v relaciji do partnerke.

Zalezovanje je eden pomembnejših dejavnikov tveganja za tovrstna kazniva dejanja. Sodeč po raziskavi, ki je bila narejena v Sloveniji (Podreka, 2017), je v skoraj vseh primerih intimnopartnerskih umorov, povzročenih s strani bivših partnerjev, povzročitelj dlje časa zalezoval žrtev. Po prekinitvi nasilnega razmerja se je nasilje praviloma nadaljevalo v obliki različnih oblik zalezovalnega vedenja, ki so ga praviloma spremljale grožnje in se je po intenzivnosti stopnjevalo.

Raziskave tudi kažejo, da so tovrstna kazniva dejanja praviloma le vrh ledene gore v daljšem obdobju zgodovine nasilja (ne nujno fizičnega, lahko tudi samo psihičnega), na katerega nihče ni odločno ukrepal. Pogosto tveganje podcenijo tudi same žrtve, saj ne verjamejo, da so njihovi (bivši) partnerji, čeprav nasilni, sposobni nečesa tako okrutnega, kot je odvzem življenja.

Zaradi tega ponovno opozarjamo, da je neprijavljanje nasilja in neodzivanje nanj eden pomembnejših dejavnikov tveganja za tako tragične epiloge. Znanstveno je namreč dokazano, da intimnopartnerski umori niso naključna kazniva dejanja, ki bi jih storili nenasilni moški posamezniki, temveč gre za napovedana kazniva dejanja s predhodnimi grožnjami, zalezovanjem, nasiljem. Najbolj tvegano obdobje v primerih intimnopartnerskega nasilja pa je ravno obdobje razhajanja, saj se, sodeč po raziskavi, ki je bila opravljena za slovenski prostor (Podreka, 2017), več kot polovica tovrstnih kaznivih dejanj zgodi ravno v obdobju, ko ženska prekine ali želi prekiniti nasilen odnos. Zato je zaščita žrtev v tem obdobju še posebej pomembna, saj nasilen moški takšno odločno pozicijo partnerke, ki mu je bila vrsto let podrejana in je tako izzvala njegovo pozicijo (ne) moči, le redko sprejme in ga težnja po potrditvi lastne pozicije moči ter posestništva nad njo lahko vodi tudi v takšno radikalno dejanje.

Zato pozivamo – nasilje je družbeni problem, ne obrnimo se stran. Lahko rešimo življenje.

Dr. Jasna Podreka


Sorodne vsebine