Izhod google.com

SOS in mediji / 6. marca 2020

8. marec, svetovni dan žensk

8. marec je dan, ko se spominjamo pogumnih bojev žensk, ki so se upirale okvirjem, ki so jim omogočali mnogo manj, kot so želele same zase in za druge ženske. Njihov upor je omogočil nam, da lahko živimo naša življenja kot ženske, bolj svobodno. Ženske, ki so rekle NE zatiranju, so ženske, ki so nam omogočile pravice, ki jih imamo danes. Ravno zato je hkrati ta dan opomin, da so pridobljene pravice žensk, deklarirana enakopravnost, posledica boja in požrtvovalnosti naših predhodnic. Niso samoumevne, temveč priborjene. Niso tam za vedno, temveč je na nas, da jih varujemo in ne popuščamo vsakodnevnim posegom realne politike, ki s svojimi brezbrižnimi ukrepi in ideološkimi potezami, drobi socialne, zdravstvene in ekonomske pravice, ki varujejo ženske. Zato je prizadevanje za enakost, ne glede na spol, nenehni boj, ki ga vztrajno bijemo z našim skupnim delom.

A naše delo, delo za ženske in z ženskami, poteka vse dni v letu. Dnevno poslušamo pripovedovanja o stiskah, s katerimi se soočajo ženske, o nasilju, ki ga doživljajo v lastnih domovih, o odnosih, iz katerih se včasih zelo težko izvijejo, ker upajo, da bo morda tokrat drugače in v skrbi, kako bodo same lahko skrbele za otroke…

Nikoli ne vemo, kdaj se bo ponovno zgodil femicid, umor ženske zato, ker je ženska. Ker se ni uklonila pričakovanjem partnerja. Ker je odšla ali hotela oditi. Ker je hotela – živeti.

Za nas je 8. marec vsakdan.

Naše delo že leta temelji na nudenju podpore ženskam, preživelim nasilje, med katerim je še posebej okrutna vrsta spolno nasilje. Spolno nasilje in spolne zlorabe so nasilje, ki posega v najbolj intimne sfere ženskega življenja, saj ni zlorabljeno le njeno telo, temveč tudi njeno zaupanje sočloveku, posledice česar, žal nemalokrat, ženske spremljajo celo življenje. Spolno nasilje doživljajo ženske v svojih, domnevno najbolj varnih sferah življenja, doma, na delovnem mestu, med ljudmi, ki so jim poznani in jih imajo rade, zaradi česar so rane, ki jih zadane spolno nasilje, toliko globlje in celitev težka.

Pomembno je, da imajo ženske možnost in prostor, da lahko spregovorijo o nasilju, ki so ga preživele. Spregovoriti in govoriti je pot, ki omogoča okrevanje, preko govora si lahko ustvarijo lastni svet, onkraj nasilja. Pretekla leta so zahodni svet zaokrožile iniciative in gibanja, ki pozivajo ženske, da spregovorijo o lastnih izkušnjah preživelega nasilja in da svoje zgodbe tudi javno objavijo. Pogum žensk, vsake posameznice, vključene v tovrstne iniciative, je omogočil oblikovanje prostora, ki ga poprej ni bilo.

Prostor, ki je odprl pot govoru o spolnem nasilju, ki ga ženske preživljajo že stoletja, spolno nasilje, o katerem smo kot feministke že govorile vse do sedaj, a je danes odprto neko novo polje govora, ki ga poprej še nismo poznali in je govoriti o spolnem nasilju bolj prisotno. Zaradi pogumnih žensk, vsake posameznice, ki je spregovorila. In s tem ženske niso ustvarile le novo polje političnega, ki zadeva dejanske zaporne kazni spolnim predatorjem in javno obsojanje nasilja nad ženskami iz strani oseb, ki pred tem o nasilju nad ženskami niso govorile, temveč tudi nemara opomin vsakemu moškemu, da če mora spraševati ali je nekaj primerno ženski reči ali ji narediti, naj raje izdatno premisli in morda raje ostane tiho.

Ustvarile so tudi prostor v jeziku, ki lajša celjenje ran vsem preživelim, jim sporočile, da niso same s svojimi izkušnjami, da je nasilje žal izkušnja mnogih žensk, a hkrati, da je dobro za vsako od njih, da na svoj način, ob svojem času in v sebi primernem prostoru, tudi spregovorijo. Beseda in ne molk je zdravilo, ki omogoča možnost življenja onkraj nasilja.